Haj!

Prvo soboto v marcu, natančneje 5.3.2005 smo se, kot je že v navadi, tudi letos odpravili po 15 km dolgi Jurčičevi poti od Višnje Gore do Muljave.

To je očarljiva Dežela Desetega brata, ki je bogata s kulturno in naravno dediščino.
Čeprav je bila ura precej zgodnja, se je razpoloženje v avtobusu že kmalu po startu iz Celja, izboljševalo. Postali smo zgovorni, ker se že nekaj časa nismo videli.
Ko smo v Višnji Gori izstopili, smo se pridružili mnogoštevilni množici pohodnikov. Rahlo sneženje in debela snežna odeja nas nista prestrašili. Že smo si žigosali svoje dnevnike in se podali po ozki poti navkreber. Bila je gneča. Korak za korakom. Po dobri uri hoje, smo prispeli do hotela na Polževem.
Čudovito!
Tu so za nas bili pripravljeni razni napitki in prigrizki. Mi pa, kot pravi pohodniki, tudi nismo bili brez okrepčila - za primer slabosti. S seboj smo imeli tudi veliko dobre volje in vztrajnosti. Čeprav je močno pihalo in brilo, smo korajžno nadaljevali načrtovano pot. Zaradi slabe vidljivosti razvalin gradu Kravjek (Slemenice v Desetem bratu), nismo videli. Daljši postanek, da smo si privezali dušo, smo si privoščili pri cerkvici, kjer je pokopan eden od lastnikov tega gradu. Mraz je pritiskal, mi pa smo postajali vedno bolj razigrani, saj smo vedeli, da nas čaka le še zaključni del poti.

Sprejme nas Jurčičeva domačija, ki je pravi etnografski muzej na prostem, katerega vsako leto obišče nad 15000 ljudi. Tudi letos so tu uprizorili eno od
Jurčičevih del. Večina iz naše skupine si tega ni ogledala. Zaradi mnogih krajših postankov, nismo prispeli pravočasno. Nič zato. Smo pa lahko uživali ob zvokih narodnozabavne glasbe in ogledu domačih obrti na mnogih stojnicah. Na poti nismo bili ne lačni ne žejni in ne v pomanjkanju dobre volje in smeha.
Imeli smo se lepo.

Pošiljam lepe pozdrave!  

Milena Slejko